Pot skozi izobraževanje IFMGA

Luka Stražar

---

Objavljeno: 10. oktober, 2020

---

Morda vam je kakšen od naslednjih podatkov že kdaj zadel ob ušesa ali padel v oko, pa vendar. Izobraževanje za gorskega vodnika traja minimalno štiri leta. Sprejemni izpiti predstavljajo prvo sito, skozi katero se pride z zdravo mero alpinističnih, plezalnih in turno smučarskih vzponov oziroma tur. Gorniška vsestranskost, zrelost in izkušenost gotovo pripomorejo k »palcem gor« in uvrstitvi v naslednji krog. Trem letnikom tečajev in izpitov sledi najmanj eno, največ pa pet let pripravniške dobe. V tej dobi se kandidati za gorske vodnike prelevijo v gorske vodnike pripravnike in po svojih najboljših močeh nabirajo vodniške izkušnje ter dvigujejo alpinistično, plezalno oziroma vsesplošno gorniško formo. Slednja se ne konča zgolj pri fizičnih parametrih. Gorniška razgledanost, poznavanje gorstev in podobni aduti so kandidatu v veliko pomoč in jih ne gre zanemariti. Tako lahko pride do še zadnje uspešne levitve v gorskega vodnika s polno mednarodno IFMGA* licenco. Ta poteka preko strokovnih izpitov, kjer se z bolj zahtevnimi turami in na višjih obratih preveri vso naučeno znanje.

Dostop do bivaka 2 FOTO: Marko Prezelj

---

Z uvodnim sestavkom sem na hitro želel opisati gabarite izobraževanja, skozi katerega se kalijo generacije novih gorskih vodnikov. Napisano velja seveda tudi za tisto v kateri sem pristal sam. Ata (dedek) mi je enkrat v mojih otroških letih zadovoljno dejal: «Luka ti si ta prav kmet«. Seveda se mi je takrat to sila dopadlo, vendar pa se profesionalne kariere v kmetijstvu še nisem odločil zasledovati. Na mizi so bile še druge opcije, kot na primer: policaj, gasilec, reševalec, profesionalni sestavljavec lego kock, košarkar,… hm, gimnazija torej. Štiri leta časa, da me nekaj prime, pa so me gore in plezanje. Vendar si nisem mogel predstavljati, da taka moka da kruh. Študij geografije bo v redu, Geografija mi je zanimiva. Moj odnos do študija se je iz letnika v letnik vedno bolj ohlajal in vpis bolonjskega magisterija je bil že bolj s figo v žepu. Takrat sem se namreč vpisal tudi v izobraževanje za gorske vodnike in razvrstitev prioritet v moji glavi je bila jasna. Ko danes gledam nazaj, bi slednje priporočil tudi vsakemu, ki se zanima za pristop k šolanju. Šolanju za katerikoli poklic namreč pritiče določena mera resnosti in predanosti. Te odlike pa lahko hitro pridejo v navzkriž s prevelikimi pričakovanji romantike in lahkotnosti, ki ju radi povezujemo z gorami. Ob resnosti je dovolj prostora tudi za romantiko. Moje osebno mnenje pač in priznam med izobraževanjem sem se občasno počutil »piflarja«. V prejšnjih procesih se tega ne spomnim, a mi je bilo to dejstvo zgolj potrditev, da počnem tisto kar je zame.

V ritmu tečajev in izpitov so minevala prva tri leta izobraževanja. Čas za srkanje znanja, izkušenj in včasih tudi živcev naših inštruktorjev. Lahko rečem, da je kvaliteta akumuliranega znanja v Združenju gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), kljub majhnosti, na zelo visokem nivoju. Verjamem, da se to dejstvo ne bo spremenilo v lovoriko za počivanje, ampak bodo ažurnost, iskanje novih znanj, sledenje razvoju opreme in tehnik vodenja vedno visoko na prednostni lestvici združenja. Kljub temu, da sem sebe takrat že dojemal kot dokaj zrelo alpinistično osebo mi je šolanje odprlo še mnogo novih spoznanj, ki mi pridejo zelo prav še danes in to ne samo takrat, ko sem v vlogi vodnika. Za nekaj časa je takrat na račun izobraževanja udarec doživela tudi moja bolj športna alpinistična plat. Morda mi takrat niso uspeli vsi visokoleteči cilji, a niti približno mi ni žal. Na šolanje gledam kot na zelo dobro naložb, ki izplačuje dobre obresti še dolgo po začetnem vložku.

V ritmu tečajev in izpitov so minevala prva tri leta izobraževanja. Čas za srkanje znanja, izkušenj in včasih tudi živcev naših inštruktorjev. Lahko rečem, da je kvaliteta akumuliranega znanja v Združenju gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), kljub majhnosti, na zelo visokem nivoju. Verjamem, da se to dejstvo ne bo spremenilo v lovoriko za počivanje, ampak bodo ažurnost, iskanje novih znanj, sledenje razvoju opreme in tehnik vodenja vedno visoko na prednostni lestvici združenja. Kljub temu, da sem sebe takrat že dojemal kot dokaj zrelo alpinistično osebo mi je šolanje odprlo še mnogo novih spoznanj, ki mi pridejo zelo prav še danes in to ne samo takrat, ko sem v vlogi vodnika. Za nekaj časa je takrat na račun izobraževanja udarec doživela tudi moja bolj športna alpinistična plat. Morda mi takrat niso uspeli vsi visokoleteči cilji, a niti približno mi ni žal. Na šolanje gledam kot na zelo dobro naložb, ki izplačuje dobre obresti še dolgo po začetnem vložku.

Med šolanjem sem opazil, da je eden bolj zanimivih in včasih rahlo bolečih izzivov sprejemanje tega učnega procesa. Zdi se mi, da je zadrega zgolj v tem, da ljudje radi svoje početje v gorah tesno zvežemo s svojo samo podobo. Kritika, poduk ali namig za izboljšavo, namenjeni profesionalni rabi, lahko tako dregnejo nevarno blizu naših čustev.

Čez čas mi je postalo dokaj udobno v svetu izpitov in moja suverenost pred inštruktorji je bila v vzponu. Zato bi na začetku moje dobe kot gorski vodnik pripravnik raje še naprej opravljal vedno težje izpite, kot pa ves neroden iskal pravi oprijem za svojo pozicijo na trgu dela v novi realnosti. Mala šola marketinga, s posebnim poudarkom na samopromociji za telebane, bi gotovo pomagala takim kalibrom kot sem sam. A s časom in predvsem preko velikodušno ponujenih priložnosti za delo s strani starejših kolegov, se je tudi pripravniško kolesje začelo vrteti. Kot že mnogi sem spoznal, da inštruktorji še

Zadnjega v seriji strokovnih izpitov sem opravljal na hudičevem grebenu Tacula (Arete du diable – Mont Blanc du Tacul). Lepa tura, ki jo krasijo izredni razgledi ter izpostavljeno plezanje v strmih granitnih špicah, značilnih za pogorje Mont Blanca. Zadovoljen sem ugotavljal, da lahko kljub dejstvu, da sem na izpitu zaužijem tudi polno mero »alpske romantike«. Vodniški način razmišljanja se mi je preko let šolanja dobro usedel v spomin. Tako so odločitve kaj in kako prihajale gladko in izpitna tura je postajala užitek. Razlika med prvim in zadnjim izpitom je bila velika. Vprašanja so zamenjali odgovori, izluščeni iz ur učenja, treniranja ter kvalitetnega usmerjanja mojih inštruktorjev.

Sedaj, ko že nekaj časa opravljam poklic gorskega vodnika in sem izkusil vodenje tako doma kot v tujini, predvsem v Centralnih Alpah, lahko na izobraževanje pogledam še skozi prizmo, sicer majhne a vseeno, časovne distance. V veselje mi je, ko lahko gostom s pomočjo pridobljenega znanja pomagam doživeti gore na pristen način, jim pridobiti novo znanje o gibanju v gorskem svetu in narediti izkušnjo kar se da varno in bogato. Dovolil si bom biti človek in priznati, da me dregne, ko v laični javnosti opazim enačenje, zamenjavo, nepoznavanje mojega poklica. Ob tem se seveda takoj zavem, da odgovornost leži tudi na meni. Šolanje ima namreč nalogo, da me opremi s kar največ znanja, veščinami in vrednotami, ki mi omogočajo, da lahko svoje delo resnično opravljam profesionalno. Naloge kot so promocija, vzdrževanje kvalitete ter pozicioniranje poklica v slovenskem prostoru pa ležijo najprej na plečih gorskih vodnikov in združenja ZGVS. Poklic si dobro prepoznavnost, tudi zaradi energije, ki je potrebna za uspešno opravljeno šolanje, namreč zasluži. Profesionalni gorski vodnik, je po lastnih izkušnjah pomemben faktor varnosti in lahko za doživljajsko vrednost ture s svojim pristopom, znanjem in izkušnjami predstavlja velik plus.

Vodniško poletje 2020

Luka Stražar

---

Objavljeno: 25. oktober, 2020

---

Jesensko deževje in krajši dnevi pomagajo človeku, da se posede za tipkovnico. Ob preletu fotografij in spominov izvajam hitro oceno poletne sezone in ugotavljam, da je bila z vodniškega vidika zelo prijetna in slikovita,... predvsem pa zelo domača. Od pohodništva na Komni, preko neizogibljivega Triglava, vse do zahtevne Puntarske smeri v Vršacu.

Pogled od Bivaka II proti Triglavu.

---

Medtem, ko so nam plani plavali po vodi, se je v deželo prikradlo poletje in z njim tudi glavna vodniška sezona. Čedalje bolj jasno je postalo, da bo tujih gostov najverjetneje le za vzorec. No, pa saj bomo tudi Slovenci ostali bolj doma,... za kakšno Slovensko v Triglavu bo pa že.

Vrh belih plati v Slovenski smeri.

---

In res je bila ena prvih tur Slovenska smer v Triglavu. Lep julijski dan, ter sposobna naveza je kar klicala po nekoliko daljši varianti čez okno in Frelihov izstop. Ob pogledu iz izstopne Frelihove prečke navzdol, plezalec res dobi občutek, da je potoval prav čez drobovje Severne stene.

Čez okno.

---

Po nekoliko poznem začetku, je sezona stekla s sicer zelo zmernim tempom. Tokrat izključno s slovenskimi gosti. Lepo je, ko ni nič “izgubljeno s prevodom” in lahko podaš natančnejše nasvete, ter tudi bolj v barvah deliš svoje izkušnje in pogled na gore in plezanje.

Proti vrhu Velikega Oltarja (2621m) med prečenjem grebena Oltar - Rokav.

---

Ker sem očitno še relativno mlad in zagnan mi tehnično zahtevnejši vzponi predstavljajo jagode na torti, zato sem zelo vesel, če mi jih vsaj nekaj uspe opraviti tudi v vlogi gorskega vodnika. Mednje prav gotovo sodi Puntarska smer v Vršacu. Gotovo je nekje v ligi s Čopovim stebrom. Seveda ga ne prekaša v slavi, če pa gledam samo s plezalskimi očmi… Lepih in zahtevnih raztežajev je res kar nekaj.

Eno lepših in bolj slikovitih varovališč pri nas. Puntarska smer (VII-, 900m), Vršac.

---

Ko je govora o lepoti smeri pa se lahko ustavim še pri Ažmanu (Spominska smer Dr. Ažmana) v Velikem Draškem Vrhu. Sicer lažja in krajša (500m, VI) od prej omenjene, ponuja zares uživaško plezanje v solidni skali.

Nad romarsko potjo.

---

Torej, odgovori na kaj, koga, kje in kako sploh glede vodenja, so bili na koncu zelo pestri in zanimivi. Pred dnevi nas je doletela že prava snežna pošiljka, ki napoveduje prihod tetke zime. V visokogorju ta pravzaprav že kraljuje.

Sneg in smeh v zadnjem septembrskem jutru.

---

Kje migati letošnjo zimo?

Luka Stražar

---

Objavljeno: 26. oktober, 2020

---

Nekje na zraku, z dovolj prostora se sliši kar v redu odgovor.
Teta, ki letošnjega oktobra že res pošteno trka na vrata, zavija gore v bolj zahtevno, a tudi bolj mistično in zanimivo preobleko. Nabor dejavnosti, ki jih lahko počnemo v gorah pozimi je pester. Od smuči, do cepinov, od kratkih strmih ledenih sveč, do dolgih samotnih gazi. Z vodniškega vidika je prav gotovo najbolj popularno turno smučanje, a zima lahko z rokava strese še kaj drugega.

“Drvarjenje” na soncu, Val Lunga, Dolomiti

---

Z mojih alpinističnih začetkov se spomnim šaljive primerjave: “To je enako kot ceplenje drv! Močno mahaš in na koncu si ves moker.” Z drvarjenjem je bilo primerjano ledno plezanje. V vsaki šali je nekaj resnice, a plezanje zaledenelih slapov je precej bolj kompleksna in zanimiva plezalna igra. Tudi razvoj opreme je veliko pripomogel k bolj naravnim možnostim gibanja po ledenih strukturah.
Ledu se v daljših alpskih smereh pridruži še sneg in plezanje po skali. Klatenje po strmih stenah pozimi je torej verjetno res najkompleksnejša oblika alpinizma. Treba je znati plezati ledene odseke, zaupati trdemu snegu in obvladati cepine in dereze na posneženi skali.

Nad zasneženim gradom, Triglav - Kratka nemška smer

---

Ocene smeri obstajajo in predstavljajo splošne gabarite težavnosti smeri, a z njimi se včasih ne gre preveč ubadati. Spremenljivost razmer je lahko tolikšna, da je ista smer včasih nemogoča, včasih pa otročje lahka. V današnjem s številkami in rezultati obremenjenem svetu je to dejstvo velikokrat ovira. Včasih je namreč veliko truda vloženega v rezultat oziroma smer, ki na zunaj ni nič posebnega. Lahko pa se nam uspe oddaljiti od potrebe po bleščečem uspehu in se navdušimo nad doživetjem. Navadno se po končani turi, veličina dneva da prebrati v naših očeh.
Za konec še nekaj besed o vedno bolj popularnem načinu proizvajanja znoja, smučanju. Govora je o tistem zunaj urejenih smučišč. Zasnežena pobočja so odličen poligon za sproščanje energije in lovljenje užitka. Navadno se le ta skriva v pršiču, “paudru” po domače.

Vsaj malo pršiča vedno prav pride. Sella Nevea - Italija

---

Podzvrsti je sedaj že kar nekaj. “Pajkice” in “zobotrebci” pripadajo bolj tekaško in tekmovalno usmerjenim. Nekakšen generalni moto je: “čim hitreje gor, dol bo že nekako šlo.” Srednje širine smuči navadno sovpadajo s klasično turno smučarijo. Z lastnim trudom zasluženi zavoji, iskanje lepih razgledov in dobrih pogojev. Klasiko zame predstavlja na primer Smuk s Kredarice ali Kanjavec v pomladnem srencu. Večdnevne ture pa prečenja kot na primer Triglavska transverzala, prečenje Silvrette ali bolj poznani “Haute Route” med Chamonixom in Zermattom. Zmeren tempo in lepi razgledi torej. Zdi pa se, da je med pravimi pripadniki stare šole še eno neuradno, vedno prisotno, tekmovanje. Razmerje med zavoji in višinskimi metri prevesiti čim bolj v prid prvim.

Utrinek z več dnevne turne smuke v pogorju Vanoise, Francija.

---

S 100 in več pod čevljem pa navadno operirajo “rajderji”. V mislih imam zopet širino smuči. Njihov moto? “Letemo, drvemo” najverjetneje. Za vzpenjanje navadno ni posebnega navdušenja. Razen če je govora o helikopterju, a o tem morda kdaj drugič.

“Letemo, drvemo”

---

Sam izmenično pripadam vsaki od omenjenih skupin. Skupno vsem pa je, da je pogoj za varno udejstvovanje poznavanje snežne odeje in plazov. Vsakemu, zato priporočam izobraževanje v obliki plazovnih delavnic. Začetek zime je idealen za takšno investicijo v lastno varnost.

Zima prihaja. Izogibajte se zaprtih prostorov in gneče.

---