Pot skozi izobraževanje IFMGA

Luka Stražar

---

Objavljeno: 10. oktober, 2020

---

Morda vam je kakšen od naslednjih podatkov že kdaj zadel ob ušesa ali padel v oko, pa vendar. Izobraževanje za gorskega vodnika traja minimalno štiri leta. Sprejemni izpiti predstavljajo prvo sito, skozi katero se pride z zdravo mero alpinističnih, plezalnih in turno smučarskih vzponov oziroma tur. Gorniška vsestranskost, zrelost in izkušenost gotovo pripomorejo k »palcem gor« in uvrstitvi v naslednji krog. Trem letnikom tečajev in izpitov sledi najmanj eno, največ pa pet let pripravniške dobe. V tej dobi se kandidati za gorske vodnike prelevijo v gorske vodnike pripravnike in po svojih najboljših močeh nabirajo vodniške izkušnje ter dvigujejo alpinistično, plezalno oziroma vsesplošno gorniško formo. Slednja se ne konča zgolj pri fizičnih parametrih. Gorniška razgledanost, poznavanje gorstev in podobni aduti so kandidatu v veliko pomoč in jih ne gre zanemariti. Tako lahko pride do še zadnje uspešne levitve v gorskega vodnika s polno mednarodno IFMGA* licenco. Ta poteka preko strokovnih izpitov, kjer se z bolj zahtevnimi turami in na višjih obratih preveri vso naučeno znanje.

Dostop do bivaka 2 FOTO: Marko Prezelj

---

Z uvodnim sestavkom sem na hitro želel opisati gabarite izobraževanja, skozi katerega se kalijo generacije novih gorskih vodnikov. Napisano velja seveda tudi za tisto v kateri sem pristal sam. Ata (dedek) mi je enkrat v mojih otroških letih zadovoljno dejal: «Luka ti si ta prav kmet«. Seveda se mi je takrat to sila dopadlo, vendar pa se profesionalne kariere v kmetijstvu še nisem odločil zasledovati. Na mizi so bile še druge opcije, kot na primer: policaj, gasilec, reševalec, profesionalni sestavljavec lego kock, košarkar,… hm, gimnazija torej. Štiri leta časa, da me nekaj prime, pa so me gore in plezanje. Vendar si nisem mogel predstavljati, da taka moka da kruh. Študij geografije bo v redu, Geografija mi je zanimiva. Moj odnos do študija se je iz letnika v letnik vedno bolj ohlajal in vpis bolonjskega magisterija je bil že bolj s figo v žepu. Takrat sem se namreč vpisal tudi v izobraževanje za gorske vodnike in razvrstitev prioritet v moji glavi je bila jasna. Ko danes gledam nazaj, bi slednje priporočil tudi vsakemu, ki se zanima za pristop k šolanju. Šolanju za katerikoli poklic namreč pritiče določena mera resnosti in predanosti. Te odlike pa lahko hitro pridejo v navzkriž s prevelikimi pričakovanji romantike in lahkotnosti, ki ju radi povezujemo z gorami. Ob resnosti je dovolj prostora tudi za romantiko. Moje osebno mnenje pač in priznam med izobraževanjem sem se občasno počutil »piflarja«. V prejšnjih procesih se tega ne spomnim, a mi je bilo to dejstvo zgolj potrditev, da počnem tisto kar je zame.

V ritmu tečajev in izpitov so minevala prva tri leta izobraževanja. Čas za srkanje znanja, izkušenj in včasih tudi živcev naših inštruktorjev. Lahko rečem, da je kvaliteta akumuliranega znanja v Združenju gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), kljub majhnosti, na zelo visokem nivoju. Verjamem, da se to dejstvo ne bo spremenilo v lovoriko za počivanje, ampak bodo ažurnost, iskanje novih znanj, sledenje razvoju opreme in tehnik vodenja vedno visoko na prednostni lestvici združenja. Kljub temu, da sem sebe takrat že dojemal kot dokaj zrelo alpinistično osebo mi je šolanje odprlo še mnogo novih spoznanj, ki mi pridejo zelo prav še danes in to ne samo takrat, ko sem v vlogi vodnika. Za nekaj časa je takrat na račun izobraževanja udarec doživela tudi moja bolj športna alpinistična plat. Morda mi takrat niso uspeli vsi visokoleteči cilji, a niti približno mi ni žal. Na šolanje gledam kot na zelo dobro naložb, ki izplačuje dobre obresti še dolgo po začetnem vložku.

Brez muje se še čevelj ne obuje in tečaji ter obdobje po njih je namenjeno ravno temu, »mujanju«. Kako se pripraviti na turo ne samo zase, ampak vsaj za dva? Je teren pred mano še za vodenje na kratki vrvi ali bom potegnil raztežaj? Kje cepin najlažje zdrsi pod naramnico, ko ga na hitro pospravljaš med telo in nahrbtnik? Na katerem postanku bom začel težiti naj se ljudje namažejo s sončno kremo in v kateri žep bom dal sončno kremo, da bo dovolj blizu? Taka, podobna in še tista ne podobna vprašanja so rojila po moji glavi. Osnove gibanja v strmem svetu morajo biti seveda že kristalno jasne. Potrebno se je bilo pobrigati za to in ono ter implikacijo naučenega strenirati na turah s prijatelji in sošolci. Navadno so te vloge z dodatnim tretmajem dokaj veseli. Tako se stvari začnejo postavljati na svoje mesto in vsaka nova tura se odvija čedalje bolj tekoče. Izpiti so s seboj predvsem na začetku prinesli nekaj dodatnega stresa, ki pa se je z vsakim opravljenim izpitom zmanjševal.

Med šolanjem sem opazil, da je eden bolj zanimivih in včasih rahlo bolečih izzivov sprejemanje tega učnega procesa. Zdi se mi, da je zadrega zgolj v tem, da ljudje radi svoje početje v gorah tesno zvežemo s svojo samo podobo. Kritika, poduk ali namig za izboljšavo, namenjeni profesionalni rabi, lahko tako dregnejo nevarno blizu naših čustev.

Čez čas mi je postalo dokaj udobno v svetu izpitov in moja suverenost pred inštruktorji je bila v vzponu. Zato bi na začetku moje dobe kot gorski vodnik pripravnik raje še naprej opravljal vedno težje izpite, kot pa ves neroden iskal pravi oprijem za svojo pozicijo na trgu dela v novi realnosti. Mala šola marketinga, s posebnim poudarkom na samopromociji za telebane, bi gotovo pomagala takim kalibrom kot sem sam. A s časom in predvsem preko velikodušno ponujenih priložnosti za delo s strani starejših kolegov, se je tudi pripravniško kolesje začelo vrteti. Kot že mnogi sem spoznal, da inštruktorji še

Zadnjega v seriji strokovnih izpitov sem opravljal na hudičevem grebenu Tacula (Arete du diable – Mont Blanc du Tacul). Lepa tura, ki jo krasijo izredni razgledi ter izpostavljeno plezanje v strmih granitnih špicah, značilnih za pogorje Mont Blanca. Zadovoljen sem ugotavljal, da lahko kljub dejstvu, da sem na izpitu zaužijem tudi polno mero »alpske romantike«. Vodniški način razmišljanja se mi je preko let šolanja dobro usedel v spomin. Tako so odločitve kaj in kako prihajale gladko in izpitna tura je postajala užitek. Razlika med prvim in zadnjim izpitom je bila velika. Vprašanja so zamenjali odgovori, izluščeni iz ur učenja, treniranja ter kvalitetnega usmerjanja mojih inštruktorjev.

Sedaj, ko že nekaj časa opravljam poklic gorskega vodnika in sem izkusil vodenje tako doma kot v tujini, predvsem v Centralnih Alpah, lahko na izobraževanje pogledam še skozi prizmo, sicer majhne a vseeno, časovne distance. V veselje mi je, ko lahko gostom s pomočjo pridobljenega znanja pomagam doživeti gore na pristen način, jim pridobiti novo znanje o gibanju v gorskem svetu in narediti izkušnjo kar se da varno in bogato. Dovolil si bom biti človek in priznati, da me dregne, ko v laični javnosti opazim enačenje, zamenjavo, nepoznavanje mojega poklica. Ob tem se seveda takoj zavem, da odgovornost leži tudi na meni. Šolanje ima namreč nalogo, da me opremi s kar največ znanja, veščinami in vrednotami, ki mi omogočajo, da lahko svoje delo resnično opravljam profesionalno. Naloge kot so promocija, vzdrževanje kvalitete ter pozicioniranje poklica v slovenskem prostoru pa ležijo najprej na plečih gorskih vodnikov in združenja ZGVS. Poklic si dobro prepoznavnost, tudi zaradi energije, ki je potrebna za uspešno opravljeno šolanje, namreč zasluži. Profesionalni gorski vodnik, je po lastnih izkušnjah pomemben faktor varnosti in lahko za doživljajsko vrednost ture s svojim pristopom, znanjem in izkušnjami predstavlja velik plus.

Vodniško poletje 2020

Luka Stražar

---

Objavljeno: 25. oktober, 2020

---

Jesensko deževje in krajši dnevi pomagajo človeku, da se posede za tipkovnico. Ob preletu fotografij in spominov izvajam hitro oceno poletne sezone in ugotavljam, da je bila z vodniškega vidika zelo prijetna in slikovita,... predvsem pa zelo domača. Od pohodništva na Komni, preko neizogibljivega Triglava, vse do zahtevne Puntarske smeri v Vršacu.

Pogled od Bivaka II proti Triglavu.

---

Medtem, ko so nam plani plavali po vodi, se je v deželo prikradlo poletje in z njim tudi glavna vodniška sezona. Čedalje bolj jasno je postalo, da bo tujih gostov najverjetneje le za vzorec. No, pa saj bomo tudi Slovenci ostali bolj doma,... za kakšno Slovensko v Triglavu bo pa že.

Vrh belih plati v Slovenski smeri.

---

In res je bila ena prvih tur Slovenska smer v Triglavu. Lep julijski dan, ter sposobna naveza je kar klicala po nekoliko daljši varianti čez okno in Frelihov izstop. Ob pogledu iz izstopne Frelihove prečke navzdol, plezalec res dobi občutek, da je potoval prav čez drobovje Severne stene.

Čez okno.

---

Po nekoliko poznem začetku, je sezona stekla s sicer zelo zmernim tempom. Tokrat izključno s slovenskimi gosti. Lepo je, ko ni nič “izgubljeno s prevodom” in lahko podaš natančnejše nasvete, ter tudi bolj v barvah deliš svoje izkušnje in pogled na gore in plezanje.

Proti vrhu Velikega Oltarja (2621m) med prečenjem grebena Oltar - Rokav.

---

Ker sem očitno še relativno mlad in zagnan mi tehnično zahtevnejši vzponi predstavljajo jagode na torti, zato sem zelo vesel, če mi jih vsaj nekaj uspe opraviti tudi v vlogi gorskega vodnika. Mednje prav gotovo sodi Puntarska smer v Vršacu. Gotovo je nekje v ligi s Čopovim stebrom. Seveda ga ne prekaša v slavi, če pa gledam samo s plezalskimi očmi… Lepih in zahtevnih raztežajev je res kar nekaj.

Eno lepših in bolj slikovitih varovališč pri nas. Puntarska smer (VII-, 900m), Vršac.

---

Ko je govora o lepoti smeri pa se lahko ustavim še pri Ažmanu (Spominska smer Dr. Ažmana) v Velikem Draškem Vrhu. Sicer lažja in krajša (500m, VI) od prej omenjene, ponuja zares uživaško plezanje v solidni skali.

Nad romarsko potjo.

---

Torej, odgovori na kaj, koga, kje in kako sploh glede vodenja, so bili na koncu zelo pestri in zanimivi. Pred dnevi nas je doletela že prava snežna pošiljka, ki napoveduje prihod tetke zime. V visokogorju ta pravzaprav že kraljuje.

Sneg in smeh v zadnjem septembrskem jutru.

---

Kje migati letošnjo zimo?

Luka Stražar

---

Objavljeno: 26. oktober, 2020

---

Nekje na zraku, z dovolj prostora se sliši kar v redu odgovor.
Teta, ki letošnjega oktobra že res pošteno trka na vrata, zavija gore v bolj zahtevno, a tudi bolj mistično in zanimivo preobleko. Nabor dejavnosti, ki jih lahko počnemo v gorah pozimi je pester. Od smuči, do cepinov, od kratkih strmih ledenih sveč, do dolgih samotnih gazi. Z vodniškega vidika je prav gotovo najbolj popularno turno smučanje, a zima lahko z rokava strese še kaj drugega.

“Drvarjenje” na soncu, Val Lunga, Dolomiti

---

Z mojih alpinističnih začetkov se spomnim šaljive primerjave: “To je enako kot ceplenje drv! Močno mahaš in na koncu si ves moker.” Z drvarjenjem je bilo primerjano ledno plezanje. V vsaki šali je nekaj resnice, a plezanje zaledenelih slapov je precej bolj kompleksna in zanimiva plezalna igra. Tudi razvoj opreme je veliko pripomogel k bolj naravnim možnostim gibanja po ledenih strukturah.
Ledu se v daljših alpskih smereh pridruži še sneg in plezanje po skali. Klatenje po strmih stenah pozimi je torej verjetno res najkompleksnejša oblika alpinizma. Treba je znati plezati ledene odseke, zaupati trdemu snegu in obvladati cepine in dereze na posneženi skali.

Nad zasneženim gradom, Triglav - Kratka nemška smer

---

Ocene smeri obstajajo in predstavljajo splošne gabarite težavnosti smeri, a z njimi se včasih ne gre preveč ubadati. Spremenljivost razmer je lahko tolikšna, da je ista smer včasih nemogoča, včasih pa otročje lahka. V današnjem s številkami in rezultati obremenjenem svetu je to dejstvo velikokrat ovira. Včasih je namreč veliko truda vloženega v rezultat oziroma smer, ki na zunaj ni nič posebnega. Lahko pa se nam uspe oddaljiti od potrebe po bleščečem uspehu in se navdušimo nad doživetjem. Navadno se po končani turi, veličina dneva da prebrati v naših očeh.
Za konec še nekaj besed o vedno bolj popularnem načinu proizvajanja znoja, smučanju. Govora je o tistem zunaj urejenih smučišč. Zasnežena pobočja so odličen poligon za sproščanje energije in lovljenje užitka. Navadno se le ta skriva v pršiču, “paudru” po domače.

Vsaj malo pršiča vedno prav pride. Sella Nevea - Italija

---

Podzvrsti je sedaj že kar nekaj. “Pajkice” in “zobotrebci” pripadajo bolj tekaško in tekmovalno usmerjenim. Nekakšen generalni moto je: “čim hitreje gor, dol bo že nekako šlo.” Srednje širine smuči navadno sovpadajo s klasično turno smučarijo. Z lastnim trudom zasluženi zavoji, iskanje lepih razgledov in dobrih pogojev. Klasiko zame predstavlja na primer Smuk s Kredarice ali Kanjavec v pomladnem srencu. Večdnevne ture pa prečenja kot na primer Triglavska transverzala, prečenje Silvrette ali bolj poznani “Haute Route” med Chamonixom in Zermattom. Zmeren tempo in lepi razgledi torej. Zdi pa se, da je med pravimi pripadniki stare šole še eno neuradno, vedno prisotno, tekmovanje. Razmerje med zavoji in višinskimi metri prevesiti čim bolj v prid prvim.

Utrinek z več dnevne turne smuke v pogorju Vanoise, Francija.

---

S 100 in več pod čevljem pa navadno operirajo “rajderji”. V mislih imam zopet širino smuči. Njihov moto? “Letemo, drvemo” najverjetneje. Za vzpenjanje navadno ni posebnega navdušenja. Razen če je govora o helikopterju, a o tem morda kdaj drugič.

“Letemo, drvemo”

---

Sam izmenično pripadam vsaki od omenjenih skupin. Skupno vsem pa je, da je pogoj za varno udejstvovanje poznavanje snežne odeje in plazov. Vsakemu, zato priporočam izobraževanje v obliki plazovnih delavnic. Začetek zime je idealen za takšno investicijo v lastno varnost.

Zima prihaja. Izogibajte se zaprtih prostorov in gneče.

---

A lot has happend

Luka Stražar

---

Objavljeno: 15. junij, 2021

---

A lot has happened since the last time I tried to put any of my climbs or “smart” thoughts on the big wide web. I took a vacation of sorts. Actually, on April 1st me and Petra got a baby, a boy to be precise. That kind of event delivers a good stress test to your personal compass. The ideas that don’t lie somewhere deep, get flushed away. It’s interesting to observe what remains.

---

Now, two months later me, Petra and Cene (the third musketeer) are on our first “climbing trip” to the Dolomites. =) Climbing and mountains passed the test and the journey of a climbing family began. A purchase of a van, of course, brings some extra points to this image, so we did it. As does bailing on the second bolt due to the sleep time shot clock violation, so we do this as well. Inovation is ever present due to the numerus funny tries and errors of making this kind of life work.

---

Spring however, was really colourful, in terms of activity. With Snow lingering everywhere it was hard to put away the skis. The great characteristics of new Elan Ripstick Tour didn’t help either. But now the sun and long days are here and looking towards the “Parete del pareti” I feel the excitement of a starting summer season.

Bits of July

Luka Stražar

---

Objavljeno: 18. julij, 2021

---

4.7.2021

Our calendar occupies a prominent spot in the living room. Thanks to its beautiful photography and short text, it encourages the viewer (me:) to think about how he wants to invest his time and orient his mind. June came with a quote from Mike Singletary: Do you know what my favorite part of the game is? The opportunity to play.

Today those words resonate in my mind. I’m nursing my scratches and wounds after a long day on Triglav north face. There’s no glorious sports achievement behind it but me and Gašper had a great time. Tried to climb Ulina in a day but we didn’t succeed. Starting the day, I was a bit nervous. I knew all had to be perfect for us to make it. When I fell from the very end of a long and technical pitch in the first half of the route, I knew I messed it up. In my personal vocabulary, the feeling that I had is the definition of disappointment. But it was still early in the day so I had to suck it up and got sucked into the interesting pitches that followed. Eventually we had to bail and exit the face via an easier route.

It was nice to be fully engaged in climbing. I feel a lot of muscles which I haven’t in a while and the desire to go again and be better provides a good guidance on how I want to spend my time. Everyday life throws all sorts of things at you, which you have to sort out. Solving them makes life colorful. However, to put them on hold and play the big climbing game for a day is what climbing life is all about.

---

12.7.2021

Soča valley is a great place for a few “active” rest days. Summer is in full swing and lying in our hammock it feels great that I was able to tick off Ulina route on Triglav a few days ago.

This time with Jernej Kruder. We climbed it in two days and, except for one fall due to a brick size foothold that decided to break off, we did it free and in first go. It was me who was flying through the air, late on the first day. I got really pissed because it was already getting dark. Luckily it was the first pitch after the bivy, which we decided to climb a day before and aid it as a warm up early in the morning the next day. After Jernej climbed it, anger helped me to go again and finish it off at half past nine in the evening. It helped me sleep better.

Ulina offers constant difficulties throughout its entire length. The fatigue accumulates and in my case it led to a perfect finish. I had to focus and convince myself that falling is not an option while figuring out the sequence on the crux of the last hard pitch. It took few hard moves accompanied with a scream to finish it off. Felt good to be on the winning side this time.

Divine Providence - Grand pilier d'Angle

Luka Stražar

---

Objavljeno: 26. julij, 2021

---

Thanks to his busy schedule Nejc was a bit upset, when he heard the proposal. "You know, that at the end I will cancel all and go." He said. I didn't, I just hoped he would. Few days, two phone calls and an eight hour drive later we're packed and driving up to Torino hut.

At half past one we set of towards Fourche bivouac. There we shortly disturb the sleep of it's visitors with rappelling down from the fence. In the dark somehow we find a perfect line of descent from Pic Moore and after about three hours we start climbing initial pitches on Grand pilier d'Angle.

At nine o'clock the fun starts. Every pitch of the head wall offers superb climbing. The fact that I was not really acclimatized to this height, or to climbing on granite, spiced up the whole thing. But usually thanks to Nejc's jokes the team chemistry makes climbing even more fun. This way you can really do your best. Around six in the afternoon I release a scream of joy on the top of the last difficult pitch. It all went free and on sight, Nejc pulled on gear a few times.

---

Now, without a sleeping bag, or stove we just need to keep going. Nejc cruses up the mixed terrain, like nothing. But similar to last year traverse of the Peuterey Integrale, the wind is really annoying and it's hard to keep our hands warm on the last ascent towards the Mont Blanc de Courmayeur. It feels long and I feel really slow. At ten in the evening we finally reach the top of Mont Blanc.

The first plan at Vallot was just to make a short stop. Then a single blanket seduced us to (more or less) fall asleep for four hours. At around four in the morning we were back on our feet descending towards Gonella hut, impressed by the improved performance thanks just to the nap sessions at the Vallot. We were without the water even before we went to sleep. And with everyone still sleeping at the Gonella hut we didn't get anything to drink there either. Finally we found a fresh spring alongside the path. A smelly victory lap down Miage and Val Veny and the almost perfect climb was complete.I stepped into a cow shit just few meters before the car.